Dojenje in uvajanje v vrtec

Pogosto mi pišete, da imate težave pri uvajanju dojenega otroka v vrtec, saj ste deležni nerazumevanja, nestrokovnih komentarjev, npr. da dojenje moti uvajanje ter otroku povzroča težave (v resnici naj bi zaradi dojenja imele težave strokovne delavke), ter nasvetov in pritiskov, da prenehajte dojiti.

 

1. Prenehajte dojiti!
Ne vi ne vaš otrok nimata gumba, na katerega bi pritisnili in bi bilo dojenja preprosto konec. Kdor vam reče kaj takšnega, nima pojma. Več o tem tule: http://www.rumina.si/nehajte-dojiti/

Prenehanje z dojenjem ne bi rešilo ničesar! Uvajanje v vrtec je proces spoznavanja novega okolja, ljudi, načina življenja – kakšno zvezo ima to z dojenjem? Dojenje je več kot dobrodošla stalnica v otrokovem življenju, saj mu daje občutek varnosti. V vrtcu je vse novo,  otrok pa potrebuje občutek varnosti. Ko se bo udomačil, osvojil prostor, navezal stik z odraslimi, ki bodo poskrbeli za njegove potrebe, se bo tudi igral, jedel, spal in vse bo v redu.

 

2. Si predstavljate, da bi se nekega dne znašli v neznanem okolju, kjer vam je vse tuje – ljudje, prostori, hrana, navade, vonjave. Ne razumete, zakaj ste tam, kaj naj bi počeli. Z vami je oseba, ki jo poznate, ji zaupate in jo imate neskončno radi: najprej začutite njeno stisko, ki je, ker sta tako povezani, avtomatsko tudi vaša, potem pa odide (morda celo brez slovesa – ja, tudi to svetujejo nekaterim mamam, namreč, naj se izmuznejo, ko se otrok zamoti), vi pa ne bi razumeli, zakaj in ali bo še kdaj prišla po vas … Se vam ne bi podrl svet? Se je ne bi še bolj oklepali, se ponoči prebujali, celo zboleli?

In po drugi strani … Ali ne bi bilo lepo, ko bi lahko sproščeno in radovedno obiskovali vrtec? Vaša mama bi sedla nekam v kot, vi pa bi raziskovali in vsake toliko preverili, če je še tam. Potem bi spoznali prostor, navezali stik z drugo odraslo osebo, ki bi se odzivala na vaše potrebe. Mama bi ji povedala, kaj imate radi, kaj vas potolaži, kaj pomaga … Čutili bi se varne, ker bi zaznali, da tudi mama zaupa. Nekega dne bi se mama preselila v garderobo, vi pa bi imeli neomejen dostop do nje. In prišel bi dan, ko bi se tako udomačili, da je ne bi več pogrešili. Ob slovesu bi morda pritekla kakšna solzica, toda tam bi bil nekdo, ki bi vas vzel v naročje, vas zamotil in vi bi se spet počutili varne …

 

3. Stalnost daje občutek varnosti.
V fazi uvajanja naj bi bil vsaj en strokovni delavec v vrtcu stalen. Otrok, ki je varno navezan na primarnega skrbnika, to je običajno mamica, bo verjetno iskal stik z neko odraslo osebo, ki bo nastopila namesto mame. Če se vzgojiteljice nenehno menjajo, to otroku v fazi uvajanja ne nudi stabilnosti.

 

4. Odstavitev otroka v tako stresnem obdobju, ko otrok še bolj potrebuje občutek varnosti, je zelo slaba ideja.
Ravno dojenje otroku omogoča neko stalnico, občutek varnosti, stabilnosti in bližine. Nekateri otroci se v tem obdobju dojijo, prebujajo pogosteje, kar je normalno in naravno ter zgolj faza. Najbolj priporočljivo si je spanje urediti tako, da staršem ni treba vstajati in se cela družina najbolje naspi.
(Ali s skupnim spanjem razvadimo otroka?  http://www.rumina.si/ali-s-spanjem-v-druzinski-postelji-otroka-razvadimo/
Ali skupno spanje otroka ovira pri tem, da postane neodvisen? http://www.rumina.si/ali-skupno-spanje-otroka-ovira-pri-tem-da-postane-neodvisen/)

 

5. Trditev, da dojenje kakorkoli ovira otroka pri uvajanju v vrtec, je neresnična!
Otroci točno vedo, da ko ni mamice, ni dojenja in so izredno prilagodljivi. Vsaka sprememba, sploh tako velika, kot je ločitev od mamice in doma te prehod na nov način življenja, pa zahteva čas, razumevanje, potrpežljivost, odkrito komunikacijo in predvsem zaupanje.

 

6. Omejevanje uvajanja je nečloveško!
Vsak otrok in starši si zaslužijo uvajanje v miru in svojem tempu. Ko bo otrok pripravljen, bo mama to čutila in bo pripravljena tudi ona. Kako naj mamica v miru uvaja otroka v vrtec, če je pod časovnim pritiskom? Starši in vzgojitelji bi morali sodelovati, odkrito in spoštljivo komunicirati, saj naj bi bilo vsem v interesu, da se otrok dobro počuti, kajne?

Otrok, ki je prestrašen, veliko joka, se ne počuti varnega, ne bo dobro napredoval, bo v stiski, slabše razpoložen, energijo, ki bi jo lahko vlagal v rast in razvoj, bo vlagal v iskanje ravnovesja … Dlje časa trajajoči stres (ne smemo pozabiti, da je raven stresnih hormonov pri otroku povišana še vsaj pol ure po tistem, ko neha jokati!) pa je škodljiv. Obenem otrok v stiski lahko tudi manj ali slabše spi, jé, zboli … Po drugi strani so v stiski tudi starši: pregorevajo, si zaradi bolniških odsotnosti nakopljejo težave ali nerazumevanje v službi, posledično otroke pripeljejo v vrtec, še preden si ti povsem opomorejo in začarani krog je sklenjen.

 

7. Dojeni otroci so manj obolevni in si, če zbolijo, hitreje opomorejo.
Pogosto zbolijo cele družine, le dojenemu otroku ni nič. Številni pa porečejo, da poznajo primer, ko je (bil) dojen otrok tudi pogosto bolan. In? Kaj bi bilo šele, če ne bi bil dojen?
Poleg tega je treba zadevo pogledati širše – so bili otrokovi starši, stari starši dojeni? Poleg nalezljivih bolezni je danes že pri majhnih otrocih tudi veliko kroničnih nenalezljivih bolezni: do slednjih pa ne pridemo čez noč, temveč se zadeve nabirajo skozi generacije … Dojenje je pomemben dejavnik telesnega in duševnega zdravja!

 

8. Pri uvajanju v vrtec bi morali izhajati iz otrokovih potreb, ne pa iz potreb zaposlenih v vrtcu!
Kdo je tu zaradi koga? Kako je mogoče, da so otrokove potrebe tolikokrat prezrte? Pustimo ob strani dejstvo, da otrok v prvih letih potrebuje predvsem mamo in da imajo v neindustrializiranem svetu otroci v prvih letih neomejen dostop do matere, zato tudi ne trpijo zaradi ločitvene stiske, kot npr. v razvitem svetu …

Upoštevati je treba tudi, da so potrebe 11-mesečnega otroka drugačne kot npr. pri 3-letniku in da so si otroci med seboj različni!


9. Otrok ima pravico do zdravja
– nedojenje oz. prezgodnje odstavljanje pa pomeni tveganje za otrokovo in materino zdravje. Otrokova potreba po dojenju je normalno prisotna več let (tako je, ne le mesecev!) po rojstvu. Za človeške mladičke ni nič neobičajnega, da se dojijo nekje do šole. Seveda v kulturnem okolju industrializiranega sveta to ni sprejeto, ker je uveljavljeno umetno hranjenje in dojenje še zdaleč ni norma. Žalostno je, da se mamice, ki dojijo malčka, celo zagovarjajo ali skrivajo, čeprav počnejo najbolj normalno in naravno stvar na svetu.
Več o »predolgem« dojenju: http://www.rumina.si/tako-velika-pa-se-se-kar-doji/


10. Kaj pa, če otrok nima dude, ninice, stekleničke?
Varno navezan otrok ne potrebuje nadomestkov kot npr. duda, steklenička, ninica ipd. Medtem ko so nadomestki za mamico (dojenje, prsi) oz. občutek varnosti družbeno sprejemljivi in del vsakdanjega življenja, se številni ljudje še vedno zgražajo ali pa jim je nerodno, ko vidijo doječega se malčka. V Sloveniji je dojenje v javnosti sprejemljivo nekje do 12 mesecev, tolerira se do 18 mesecev otrokove starosti, kasneje pa je še vedno tabu.
Tudi otroci, ki se doma uspavajo z dojenjem, se v vrtcu naučijo zaspati sami – sprva najbrž potrebujejo bližino, božanje, dotik, nekateri pa preprosto ležejo kot vrstniki in zaspijo. Nekateri otroci v vrtec pričnejo nositi igračke, odejico ipd., drugim pa to ne pomeni ničesar in se raje popestujejo.


11. Kaj lahko naredimo starši?

Spoštljivo in odkrito komuniciramo z osebjem v vrtcu. Besedi prosim in hvala sta včasih čudežni. Pri uvajanju pomagamo, kolikor in če le lahko, seveda po dogovoru (včasih se hkrati uvaja več otrok). Se ne vtikamo v delo in sproti razjasnimo morebitna nesoglasja. Zaupamo svojemu notranjemu glasu! Otroka nihče ne pozna tako dobro, kot mi. Ne sme nas biti strah, da se bomo zamerili z morebitnim nestrinjanjem, saj gre za našega otroka. Kolikokrat se bomo še morali postaviti zanj, preden se bo lahko sam postavil zase.
Ker otroku strukturiran dan daje občutek varnosti, si tudi doma lahko olajšamo življenje in vzpostavimo ritem: poskrbimo npr., da gredo otroci pravočasno spat in se zbujajo naspani, da v miru začnemo nov dan. Z nekaj načrtovanja in iznajdljivosti si lahko prihranimo veliko skrbi in živcev.

Komentiraj