Dolgotrajno dojenje, zadòjenci in čigava je mati?

Dolgotrajno dojenje, zadòjenci in čigava je mati?

Zadnjič mi je neka mamica posredovala članek o dojenju po prvem letu, ki je bil objavljen v brezplačni reviji o zdravju in na voljo v čakalnici ene od zdravstvenih ustanov. Zanimivo naključje: pod drugim delom članka, ki vsebuje osebna prepričanja o nesprejemljivosti oz. celo škodljivosti »dolgotrajnega« dojenja je bil oglas za nadaljevalno mlečno formulo z enako površino kot je bila površina besedila. Mislim, da je komentar na to temo odveč. Dotaknila pa bi se nekaj trditev, ki kličejo po razmisleku in odzivu. Navajam: Doktor psihologije in specialist klinično psihološkega svetovanja Andrej Perko, eden najbolj znanih učencev dr. Ruglja, namreč meni, »da dojenje, ki se zavleče tudi v kasnejše faze otrokovega življenja, vzgaja posameznike, močno navezane na matere.« Da se dojenje zavleče? V strokovni literaturi o dojenju predolgo dojenje ni opredeljeno – znano je, da je biološka norma dojenja pri človeku 2,5–7 let. Izrazi »dolgo«, »podaljšano« dojenje so poljubni in jih običajno zasledimo v medijih, kjer se polarizirajo mnenja na temo, kako dolgo naj bi se otrok dojil. Kaj je narobe z navezanostjo? Ali ni zaželeno, da je otrok varno navezan na primarnega skrbnika, kar je običajno mama? Dojenje je veliko več kot zgolj materino mleko – čeprav vsaka kapljica šteje ne glede na otrokovo starost. Za malčka je dojenje pomemben vir ugodja, tolažbe in stabilnosti, posebej če je v stiski, se poškoduje, je bolan, utrujen, prizadet, preplašen ali pa se znajde v novem, neznanem okolju. Poleg tega se aktiven otrok med fazami raziskovanja prek dojenja ponovno poveže z materjo. Dojenje malčka je osrečujoče in zadovoljujoče tudi za mamo, ki vidi, da zna zadostiti potrebam svojega otroka. Dojenje med materjo...