Srečanja za mamice z dojenčki – pridružite se nam v Radovljici!

Srečanja za mamice z dojenčki – pridružite se nam v Radovljici!

Z oktobrom 2019 se v knjižnici ATL Radovljica pričnejo srečanja za mamice z dojenčki. Rdeča nit srečanj za mamice z dojenčki so teme, ki mamice najbolj zanimajo: dojenje in hranjenje po steklenički, spanje in uspavanje dojenčka, nošenje dojenčka v nosilki, uvajanje goste hrane, odstavljanje in uvajanje v vrtec, prva pomoč ob manjših nezgodah doma, priprave na porod in dojenje, dojenčkov jok, poporodna depresija in stiske, skrb zase itd. Srečanja so namenjena izmenjavi izkušenj in pridobivanju koristnih informacij, ki mamicam in mladim staršem olajšajo življenje, pridružile pa se nam bodo tudi zanimive gostje. Najlepše pa je, da se na naših srečanjih med mamicami stkejo mnoga znanstva, ki prerastejo v prava prijateljstva. Brezplačna srečanja za mamice z dojenčki bodo vsako 1. in 3. sredo v mesecu ob 10.00–11.30. 2.10.2019     Dojenje: rešitve najpogostejših težav 16.10.2019   Spanje in uspavanje dojenčka 6.11.2019      Dojenčkov jok 20.11.2019   Nošenje dojenčka v nosilki 4.12.2019     Poporodna depresija in druge stiske 18.12.2019   Uvajanje goste hrane: pri 4 ali 6 mesecih? 8.1.2020      Priprave na porod in dojenje 22.1.2020   Do kdaj dojiti? 5.2.2020     Prva pomoč doma 19.2.2020   Bo moj otrok razvajen? 4.3.2020     Dojenje ni steklo: kako preboleti boleče izkušnje? 18.3.2020   Sorojenci in prihod dojenčka 8.4.2020     Materinstvo in partnerstvo 22.4.2020   Dojenje v nosečnosti, tandemsko dojenje 6.5.2020     Kako poskrbeti zase ob dojenčku 20.5.2020  Če je mleka premalo … 3.6.2020     Odstavljanje in uvajanje v vrtec 17.6.2020   Prvi grižljaji: kašice ali z roko (BLW)? 1.8.2020   Srečanje ob tednu dojenja (otroško igrišče v športnem parku Radovljica) Toplo vabljeni, da naša srečanja za mamice z dojenčki soustvarite tudi partnerji, bodoči in stari starši ter vsi, ki sodelujete...

Spalna regresija pri dojenčku

Kaj je spalna regresija? Je učenje spanja koristno za dojenčka? Spanje dojenčka – ko tisočletja stari, preizkušeni načini uspavanja niso več dovolj dobri …   Beseda regresija pomeni vračanje na nižjo razvojno stopnjo, nazadovanje. Spalna regresija pri dojenčku naj bi pomenila, da je dojenček že »dobro« spal več ur v kosu, ko se nenadoma – običajno pri razvojnih mejnikih – začne prebujati pogosteje. Tako kot marsikaj, kar je staro kot človeštvo, je tudi ta naravni pojav dobil ime – pravzaprav je bil označen kot problem, iz katerega so t.i. sleep coachi z instant rešitvami za več spanja naredili dober biznis. Ali dojenček res nazaduje? Že sam izraz »spalna regresija« kaže, da t.i. strokovnjaki, ki o tem poučujejo starše, ignorirajo dojenčkov razvoj in potrebe, sicer tega pojava ne bi tako poimenovali. Naravno je, da gre človek v svojem razvoju skozi številne prehode. Da se včasih umakne, poišče občutek varnosti, da lahko naredi korak naprej – navidezno se morda res lahko zdi, da je napravil korak nazaj. Spanje dojenčka – pogled iz perspektive Ker je bolj od znanja pomembno razumevanje, se vrnimo na začetek oz. si vse skupaj oglejmo iz širše perspektive. Človeški mladiček se rodi najbolj nebogljen od vseh sesalcev. Rodi se s 25 % mase odraslih možganov (za primerjavo: naši opičji »sorodniki« pa s 50 %). Materino telo je dojenčkovo naravno okolje. Da lahko raste in se razvija, dojenček potrebuje občutek varnosti, dotik, bližino – podnevi in ponoči vse to dobi v materinem naročju. Človeški mladički niso ustvarjeni, da bi samo jedli in spali nekam odloženi. Človek je po naravi dojenčke in nošenček – za oboje je potreben tesen stik....

Kako naj se naspim – 15 nasvetov za boljše spanje

Spanje – večna tema mladih staršev. Mnoge mamice trdijo, da se je mogoče naspati tudi z dojenčkom, malčkom ali celo več otroki – ne da bi bil pri tem kdorkoli prikrajšan. Kaj predlagajo?   1. Pojdite zgodaj spat. Ja, z dojenčkom. Ne, to ne pomeni, da bo vedno tako. In tudi ne pomeni, da bo otrok navajen, razvajen. Ne sekirajte se na zalogo. Vedno si lahko premislite. 2. Po  možnosti dojite leže, da si vsaj malce oddahnete. 3. Ko gre dojenček spat, lezite še sami. Vsak možen trenutek izkoristite za počitek. Pa brez slabe vesti! Skrbite za še enega človeka. Nenadomestljivi ste. 4. Spite z dojenčkom. Dokazano je, da se najbolje naspijo doječe matere, ki spijo z dojenčkom. Dr. James McKenna, priznani strokovnjak za spanje dojenčkov in mater ter avtor uspešnice Spanje z dojenčkom, predlaga, da bi ta tisočletja stari, preizkušeni koncept materinstva poimenovali breastsleeping (skupno spanje in dojenje). 5. Manj vstajanja pomeni tudi več mleka. Nočno vstajanje namreč zmanjša izločanje prolaktina, hormona, ki je odgovoren za tvorjenje materinega mleka. 6. Iz spalnice odstranite elektroniko: TV, telefon, računalnik, tablico, skratka vse, kar ima zaslon. Omejite TV in druge dražljaje čez dan oz. proti večeru, takrat je čas za umirjanje. 7. V spalnici naj bo temno. Dobro prezračite, naj ne bo prevroče ali prehladno. 8. Če dojenček uživa gosto hrano – ne drži, da bo bolje spal, če bo zvečer zaužil nekaj »gostega«. Najlažje prebavljiva hrana je materino mleko. Če otrok na gosto hrano še ni pripravljen, bo ta samo obremenjevala njegov organizem in bo lahko zato tudi slabše spal. 9. Ali morda uživate preveč kofeina? 10. Ne glejte na uro. Ne...

Učenje spanja – ali nežne metode res obstajajo?

Ko smo spanja lačni, smo »ful drugačni«, kajne? Izčrpani se oprimemo vsake rešilne bilke, ki obeta več spanja. Nasvet, naj pustimo otroka jokati in se bo že naučil sam zaspati, na srečo slišimo vedno redkeje in je danes za večino staršev nesprejemljiv. Kaj nam torej preostane? Ali to pomeni, da moramo potrpeti in počakati, da dete zraste? Ali pa obstajajo mehkejše, nežnejše metode, kako dojenčka naučiti samega (za)spati brez joka? Volk v ovčji koži Žal se za na videz prijaznimi metodami pogosto skriva volk v ovčji koži. Običajno gre le za katero od izpeljank klasične Ferberjeve* metode, pri čemer bistvo ostaja enako: gre za vedenjske ukrepe, katerih namen je, otroke in malčke »odvaditi« od prirojenih potreb. Potrebe prerastemo, ko smo za to razvojno pripravljeni, zato se jih ne moremo preprosto »odvaditi«. »Treniranje«, »učenje« spanja je zgolj način »programiranja« otroka, ki ignorira oz. »povozi« otrokove potrebe. Kako prepoznati na videz »mehke« metode »učenja« spanja? Predpostavljajo, da se otroci lahko naučijo oz. zmorejo ali morajo (za)spati brez spremstva. Obljubljajo načrt za učenje spanja, ki naj bi staršem pomagal, da otroku glede na njegovo starost in potrebe pomagajo razviti »dobre spalne navade«. Med sprejemljive pripomočke za uspavanje uvrščajo npr. dudo, ninico, projektor, pojoče zvezdice, oblačilo, ki diši po materi, medtem ko tradicionalni, naravni načini uspavanja, stari kot človeštvo, npr. uspavanje z dojenjem, nošenjem, pestovanjem, crkljanjem ipd. ni zaželeno. Izhajajo iz tega, da ima otrok, ki pri X mesecih še vedno potrebuje pomoč pri uspavanju ali se več kot X-krat na noč zbudi, »težave s spanjem«. Namigujejo, da so starši s svojim »neustreznim« ravnanjem sami odgovorni za domnevne »težave« s spanjem. Priporočajo, naj starši ignorirajo...

Utrujen, vendar buden

Najbrž vsi starši poznamo nasvet, naj dojenčka že od samega začetka utrujenega, vendar še budnega položimo v posteljico, da se bo naučil sam zaspati in se ne bo navadil zaspati samo z našo pomočjo. S tem naj bi starši postavili temelj dobrega spanja, medtem ko naj bi uspavanje z zibanjem, nošenjem in dojenjem oviralo otroka pri učenju samostojnega spanja. Ali to drži? Ne. Seveda obstajajo otroci, ki sami zaspijo. Večina dojenčkov pa pri uspavanju potrebuje dotik in bližino, kar je normalno in naravno. Kaj se običajno zgodi, če dojenčka še budnega, vendar utrujenega položimo v posteljico? Joka, ker potrebuje bližino in občutek varnosti. To ni razvada, temveč starodavni naravni preživetveni mehanizem: dojenčki lahko zaspijo samo, če se počutijo varne, zato je logično, da najlažje zaspijo v naročju, pri dojenju, nošenju ali v zibajočem se vozičku. Otrokova potreba po uspavanju je normalna Nasvet, da se je vsem naštetim naravnim načinom uspavanja bolje odpovedati in je namesto tega bolje otročička položiti v posteljico utrujenega, vendar še budnega, se običajno ne obnese, saj večina dojenčkov samih ne more zaspati. Občutek krivde Starši, ki dobijo občutek, da je polaganje utrujenega, vendar še budnega otroka v posteljico zaželeni standard uspavanja in so pri tej metodi neuspešni, lahko začnejo dvomiti vase in se počutiti krive. Veliko frustracij izvira iz nerealnih pričakovanj o življenju z dojenčkom, ko si z raznimi metodami »učenja« malih »nespečnežev«, ki obljubljajo bolj kakovosten spanec, samo še bolj otežimo že samo po sebi naporno življenje z majhnim otrokom, namesto da bi z večjim zaupanjem vase poiskali enostavnejše rešitve in si spanje sproti organizirali tako, da bi se v dani situaciji vsi dobro naspali...

Spanje dojenčka – 3 največje skrbi slovenskih staršev

Na osnovi izkušenj in vprašanj mladih staršev, povezanih s spanjem in uspavanjem dojenčkov in malčkov, lahko izluščimo tri njihove največje skrbi: 1.) da bodo otroka razvadili, če ga bodo vzeli k sebi v posteljo. Zadovoljevanje otrokove potrebe po varnosti in bližini ni razvajanje. Razvajanje pomeni, da namesto otroka delamo nekaj, česar je sposoben sam (http://www.rumina.si/bo-moj-otrok-razvajen/). 2.) da bo otrok v njihovi postelji negativno vplival na zakon. Medsebojni odnosi v družini ponoči samo odslikavajo odnose, ki prevladujejo podnevi. Če je nek zakon slab, je pač slab in je povsem vseeno, kje spi otrok. Četudi bi dali otroka spat v drug prostor ali posteljo, to ne bo rešilo težav v partnerstvu (http://www.rumina.si/kako-skupno-spanje-vpliva-na-odnos-s-partnerjem/). 3.) da otrok ne bo postal samostojen. Normalno je, da otrok potrebe preraste, ko je za to pripravljen (http://www.rumina.si/ali-skupno-spanje-otroka-ovira-pri-tem-da-postane-neodvisen/). V znanju je moč – opremljeni z znanjem se lažje soočimo s skrbmi in bolj suvereno sprejemamo odločitve, pisane na kožo našim družinam in trenutnim potrebam vseh družinskih...