Intuicija – ključna veščina in najmočnejše orodje materinstva

Koliko mater z dojenčki je ravno ta trenutek prežetih z dvomi in skrbmi, ko se v poplavi nasvetov počutijo čisto same in ne vedo, kaj bi. V življenju smo se naučili marsičesa, v šoli za starše smo prejeli kopico informacij, pa vendar nekaj manjka. Nekaj, ki bi nas kot nevidna roka varno popeljalo iz tega vrtinca negotovosti do več miru in srečnejšega materinstva. Čeprav nas v šoli o tem niso učili, pa rešitev obstaja. Jo že imamo, globoko v sebi, le utišati moramo hrup okoli sebe in ji prisluhniti – intuiciji namreč.

 

Pred časom sem gledala navdihujoč dokumentarec InnSæi, ki govori o  tem, kako močna je intuicija. Ogled toplo priporočam vsem, predvsem pa mamam, saj je ravno intuicija zelo zapostavljena, a ključna veščina in najmočnejše orodje materinstva.

Videti notri in od znotraj

Intuicija (innsæi) v stari islandščini lahko pomeni troje:
– morje znotraj – brezmejno naravo našega notranjega sveta, svet vizije, čustev in domišljije v nenehnem gibanju, ki presega besede
– videti znotraj – poznati samega sebe oz. poznati sebe tako dobro, da se lahko vživimo v druge
videti od znotraj navzven – imeti močan notranji kompas, ki nas usmerja v tem nenehno spreminjajočem se svetu.

Zame je intuicija globok občutek pravosti, védenja, da je to to. Ko nekaj preprosto čutim, z vsako celico, vem, ne da bi to znala razložiti, ubesediti – za slednje bi verjetno potrebovala več časa in nekoga na isti valovni dolžini, da bi postopoma prišla do bistva, kaj točno se dogaja.

Kaj se torej dogaja?

Ravno to – pojasniti, celo zagovarjati svoja dejanja – je bil zame kot novopečeno mamo ogromen izziv. Zdelo se mi je, da je med mojimi bližnjimi in mano nenadoma nastal velik prepad. Da ne govorimo več istega jezika kot pred otrokovim rojstvom.

Na vprašanja kot na primer: »Pa zakaj si jo dvignila, saj še ne joka?«, »Kar naprej motiš otroka, da se ne more niti v miru zbuditi, pa si že tam.«, »Joj, a spet dojiš?«, »Sama si si kriva, kaj pa dovoliš, da nenehno visi na tebi!«, »Zakaj jo kar naprej na prsi daješ, mogoče se pa sploh noče dojiti!« itd. nisem imela odgovora. Znano?

Običajno sem ostala brez besed. Žrlo me je. Mogoče je pa kaj narobe z mano. Mogoče delam vse narobe. V resnici nisem imela pojma, zakaj počnem, kar počnem. Enostavno nekje globoko v meni je bil tisti občutek, ki me je kot nevidna sila dobesedno gnal k dejanjem. Kot bi bila programirana od znotraj. Šele kasneje, ko sem prišla do pravih knjig in virov informacij, sem dojela, da je to preprosto intuicija. Ko sem v teoriji našla potrditev za tisto, kar sem čutila in delala, sem znala argumentirati tudi svoje odločitve. Sprva.

Se tudi ti še vedno braniš, zagovarjaš, pojasnjuješ?

Na neki točki sem toliko dozorela, da nisem več čutila potrebe, da bi se zagovarjala ali branila, pojasnjevala ali kogarkoli karkoli prepričevala. Ravno povezanost z otroki me je pripeljala do večje povezanosti s sabo, z naravo. Potrebovala sem dolgo časa, da sem nehala iskati potrditev pri ljudeh, ki mi tega preprosto niso mogli dati. In mi tudi niso bili dolžni. Da sem dojela, da tudi reka teče tam, kjer je upor najmanjši, pa zato ni z njo nič narobe.

Modrost materinega telesa

Včasih se mi zdi, da mi pri sodelovanju z mamicami in očki in vsemi, ki jih želijo podpreti, zelo prav pride moj drugi prvi poklic – da večino časa tako ali drugače prevajam, tolmačim: kaj sporoča dojenček, kaj potrebuje, pomagam dešifrirati, interpretirati razna priporočila in znanje, poskušam začutiti tisto neotipljivo, prikrito, spodbuditi mame, da se poglobijo vase, ker zaupam v njihovo modrost. Vsaka mama, s katero se povežem, je zame samo človek in jo imam preprosto rada. Jo želim slišati in jo podpreti pri tem, kar si želi, jo peljati, do koder želi ali zmore. Vedno znova me navduši modrost materinega telesa in intuicije, ko mati instinktivno dela nekaj – in to najboljše v tisti dani situaciji – pa se tega sploh ne zaveda. Kako zelo mamico zbega, ko jo nekdo od zunaj začne minirati s pripombami, z nasveti kar nekaj na pamet in je potem vsa zmedena.

Najhuje za vsako mamo je, da izgubi notranji kompas in bega od rešitve do rešitve, od prave rešitve pa se vse bolj oddaljuje in žal mnoge obupajo, vanje pa se zapišejo globoko razočaranje, krivda, jeza, občutek nemoči. Včasih se mi zdi, da bi bilo matere najbolje pustiti pri miru in bi bilo škode še najmanj.

Intuicija ključna tudi za svetovalke

Da je intuicija pomembna za svetovalke za dojenje in po mojem mnenju tudi prav vse, ki z materami in družinami sodelujemo, je zapisano celo v najnovejši izdaji priročnika za svetovalke za dojenje Core Curriculum for Interdisciplinary Lactation Care: v poglavju o znanstvenih metodah raziskovanja je intuicija navedena kot nepogrešljiva veščina.

Ko se z mamo rodi tudi zver

Nikdar ne bom pozabila, kako sem tisti klic od znotraj prvič silovito občutila sama. Ko še nisem vedela, da se temu reče materinski instinkt. S prvorojenko sva bili še v porodnišnici. Zjutraj so po sobah pobrali dojenčke in jih v posteljicah odpeljali »na štacijo«, da bi jih uredili. Nemirna sem bila. Občutek sem imela, kot bi nekdo vzel del mene in ga odnesel neznano kam, pa čeprav je bilo to le nekaj vrat stran. Potem se mi je nenadoma zazdelo, da med vsemi tistimi jokci slišim njen jok. Čeprav sem zaradi porodnih poškodb komaj stala, tisti hip nisem čutila nobene bolečine, kot bi me nevidna sila izstrelila pogledat, kje je moje dete. V hipu sem se znašla pred odprtimi vrati tistega prostora in tega prizora najbrž nikoli ne bom pozabila: na prepihu so bile razvrščene otroške posteljice z dojenčki, sestra pa je ravno umivala enega od njih – še danes nisem prepričana, ali sem prav videla tisto korito in previjalno in »handling«, kot da tam valja kos mesa. Pograbila sem svojo punčko – ja, v posteljici je jokala, medtem ko je čakala na vrsto, pa ni bila edina – jo stisnila k sebi in odnesla nazaj v sobo. Za to dejanje sem bila zmerjana. Ah ja. Kakorkoli: takrat sem sklenila, da je nikoli več nihče ne bo odnesel stran. Bilo mi je, kot bi se v meni prebudila zver, ki bi naredila vse, da zaščiti svojega mladiča. Vseeno mi je bilo, kaj si kdo misli. Takrat sem bila prvič v življenju hvaležna, da sem po naravi svojeglava.

Oksitocin in mame medvedke

No, kasneje sem izvedela, zakaj so medvedke tako napadalne, ko imajo mladiče – zaradi oksitocina, istega sramežljivega hormona, ki ga čutimo, ko smo razneženi, zaljubljeni, ki preprečuje, da bi mati zapustila mladička in ga bo branila do konca, če bo treba. Mama, zaljubljena v svojega mladiča, je torej lahko zelo nevarna – človekova kultiviranost gor ali dol.

Kaj pa človeške mame?

Prepričana sem, da za nobeno žensko porod ne bi smel biti agonija, pa vendar: iz zgoraj napisanega je razviden še en razlog več proti kemičnim protibolečinskim sredstvom in umetnim hormonom med porodom – vse to namreč moti naravni hormonski koktajl in lahko negativno vpliva tudi na navezovanje z otrokom, botruje težavam pri vzpostavitvi dojenja, oteži prve tedne in celo mesece. Mama, ki z otrokom ni povezana, se z njim težje uglasi, po drugi strani pa je najbrž tudi manj svojeglava, bolj vodljiva in »pridna« …

Vabilo sem in zdaj

Otroci in nešteto situacij, v katerih se znajdemo mame, nas vedno znova vabijo v sedanji trenutek in ponujajo priložnosti, da še bolj izpilimo svojo intuicijo. Ravno zato se mi zdi, da osebnostno najbolj zrastemo, ko postanemo mame. Upam si trditi, da mame, ki so bolj povezane s svojim otrokom, delujejo drugače, bolj uglašeno in jim je lažje, saj se hitreje odzovejo na otrokove potrebe. Zadovoljen otrok, ki mu gre dobro, je za vsako mamo najbrž ena največjih nagrad, kajne?

Neka mamica, ki zaradi spleta okoliščin drugega otroka ni dojila in je približno pol leta črpala svoje mleko, mi je zaupala, da ji je bilo takrat, ko je prenehala črpati, kot materi drugače. Nekaj v njej se je spremenilo. Sicer je imela manj dela, vendar občutek ni bil več enak. Zanimivo – dojenje ni enako črpanju, pa vendar, tudi laktacija očitno vpliva na materinske hormone in vsaka kapljica šteje, ne le pri otrocih, temveč tudi pri materah. Morda bo to spodbuda za vse, ki črpate – četudi načrpate eno samo kapljico, je tudi ta neprecenljiva. Se pravi, da je ni situacije, ko se črpanje »ne bi izplačalo«.

Kaj pa mamice, ki ne dojijo?

Glavna prednost doječih mater je, da jih pri materinstvu podpirajo hormoni. Mati narava je naredila vse, da poveča preživetje mladičkov in materam da pravo »orodje«.

Ali to potem pomeni, da mamice, ki ne dojijo, ne morejo biti resnično povezane s svojim otrokom? Nikakor ne! Le da je drugače, nimajo tega hormonskega »backupa«, poleg tega dojenje – čeprav najpreprostejši, pa vendar ni edini način povezovanja z otrokom. Priložnosti je ogromno! Skoraj vsaka mama lahko nosi otročička, ga pestuje, spi z njim, ga crklja, je preprosto z njim in vse to je neprecenljivo.

So tudi mamice, ki zaradi bolezni ali težkih situacij ne morejo biti z dojenčkom, kar je gotovo nepopisno težko, pa vendar obstajajo ljudje, ki imajo otročička radi in v dani situaciji zanj res dobro poskrbijo – in otrok ve, da je ljubljen, zaželen, sprejet. Za izkazovanje ljubezni in nežnosti do otroka nikoli ni prepozno.

Intuicija je močnejša od razuma!

Intuitivne rešitve so torej hitrejše in dokazano najboljše, kar je pri odnosu mama–dojenček bistvenega pomena. Včasih se mi zdi, da je za sodobne očete, ki prav tako želijo skrbeti za dojenčka, z njim negovati to posebno vez oče–dojenček, izziv, kako se bolj prepustiti in zaupati materi in njenemu instinktu, ki dostikrat služi kot nekakšen smerokaz, ker je potem vsem lažje. Tako otročiček v zvezo prinaša tudi priložnost, da partnerja poglobita medsebojno zaupanje in spoštovanje, da odkrito komunicirata – pa ne le o vsakdanjih obveznostih, temveč morju neotipljivega, kar se dogaja v ozadju.

Imeti dojenčka ni projekt

To ni služba, še manj pa dopust za nego in varstvo otroka, beri: porodniški dopust. Je 24-urno poslanstvo, ki zna biti tudi zelo naporno. Elizabeth Gilbert je rekla, da je imeti otroka kot bi si dal tatoo na obraz. Res moraš biti prepričan, da to hočeš.

Predano skrbeti za majceno bitje noč in dan, teden za tednom, mesece za mesecem zna biti izziv, ki si ga večina od nas ni predstavljala. Če vmes ne bi bilo tistih nagrajujočih trenutkov, najbrž nihče ne bi zmogel. Zato je ključno znati prisluhniti sebi, izostriti prisluškovanje notranjemu glasu. Sploh danes, ko smo na vsakem koraku obdani s hrupom in motnjami, je včasih to izredno težko.

Kaj potrebujemo?

V filmu InnSæi je rečeno, da nam mir in stik z naravo pomaga do večje intuitivnosti. Meni pa se zdi, da je pri nas materah predvsem občutek varnosti, psihična podpora tisto, kar potrebujemo, da bi lažje sledile intuiciji, tej avtocesti do boljših, hitrejših odločitev.

Včasih kdo reče, češ, kaj rabimo vse to, saj vendar živimo v razvitem svetu, danes na nas ne prežijo več zveri, ne živimo po jamah, živež nam je lahko in vedno dostopen … Pri tem pozabljamo, da se potrebe naših dojenčkov skozi tisočletja niso kaj dosti spremenile. Za vsako evolucijsko spremembo morajo miniti tisočletja! Torej je dobro, da nam je narava dala tudi mehanizme, kako zadovoljiti potrebe naših mladičkov. Ja, intuicija je pri tem ključna.

Pa vendar vemo!

Najbrž ni mame, ki se v kakšnem še posebej težkem trenutku utrujenosti, izčrpanosti ne bi vprašala, ali je vredno … Materinstvo je pač tek na dolge in vmes tudi strme in vijugaste proge in kar sejemo, to žanjemo – čeprav do žetve včasih traja leta. Čeprav vmes delamo napake. Pa vendar žanjemo! Nič ne gre v nič. Nobena kapljica mleka, noben objem, poljub! Če bi zbrali vse trenutke, ko smo jih pestovale, nosile, dojile, jim skuštrale lase, ko gremo mimo – bi se kar nakapljalo, kajne? In otroci to vedo. To se za vedno zapiše vanje, nekje globoko v sebi vedo. In me vemo. Zapisano je tudi v nas.

Občutek varnosti, mir in hrup

Matere potrebujemo občutek varnosti, da se lahko umirimo. Zaradi strahu in zaskrbljenosti nemalokrat zgrabimo za vsako rešilno bilko, ki nam pride na pot – po izkušnjah sodeč pa instant rešitve pa običajno ne prinašajo nič dobrega.

Žalostno je, da matere včasih spravljajo v stisko ravno tisti, ki bi jim prvi morali stati ob strani – ne bom naštevala kdo, ker mame to vemo: vsi, ki nas svojimi bedastimi nasveti spravljajo ob pamet, ki nas potolčejo z besedo ali samim pogledom.

Pri hrupu ne mislim samo fizičnega hrupa – prometa, nenehno prižganega televizorja, računalnika – v mislih imam tudi to, da smo nenehno povezani, dosegljivi, priklopljeni … Ta navidezna povezanost je ena velika past. Kakor ima tehnologija svoje prednosti, nas po drugi strani siromaši. Materinstvo še nikdar ni bilo tako samotno, kot dandanes. In to je narobe.

Iluzija povezanosti

Mnoge matere se zaradi te navidezne pripadnosti, povezanosti ne zavedajo, kaj jim manjka. Prepričana sem, da matere, ki pridejo z dojenčki na srečanja, predavanja, delavnice osebno, odnesejo od njih bistveno več kot tiste, ki poslušajo predavanje prek spleta.

Prek spleta tiste prave izmenjave in povezanosti preprosto ni, kar je velika škoda. Lani jeseni, ko bi se morala začeti nova sezona srečanj za mamice, ki jih vodim kot prostovoljka, sem se odločila, da srečanj ob kavi ali čaju ne bo več, zdelo se mi je, da so mame danes raje »online« in sem raje presedlala na spletna srečanja. Saj so v redu – ampak to ni tisto. Veliko mam, ki jih srečam na ulici, mi zaupa, da pogrešajo naša srečanja … Najbrž jih bom obudila.

Kaj lahko naredimo sami?

Za krepitev intuicije ni treba iti na tečaj ali prebrati knjige, le večkrat potrebujemo mir, tišino. Slušalke in telefon pustimo doma in pojdimo v gozd, ob reko, nekam v naravo. Začutimo svoj dih, veter, sončne žarke, prisluhnimo šelestenju listja, oglašanju ptic. Šele ko se »odklopimo«, se v resnici lahko dobro »priklopimo«. Ko smo povezani z naravo, smo povezani s sabo.

Mnoge mamice pravijo, da so rade hodile v naravo, sedaj, z dojenčkom pa ne morejo – najpogostejši razlog je voziček, saj se z njim ne pride povsod. Rešitev? Priskrbite si kakovostno nosilko in boste svobodne – vreme, arhitektonske in naravne ovire ne bodo več prepreka na poti do več miru in užitka. Morda je pot do večjega miru in užitka tudi v tem, da vsak dan, v vsaki situaciji poskušamo iskati lepo, dobro, navdihujoče.

Toplo vabljeni tudi na katerega od dogodkov za (bodoče) mamice z dojenčki!

Morda vas utegne zanimati tudi:
Ne mučit mater z bedastimi nasveti
Žalovanje za izgubljenim dojenjem
Bo moj otrok razvajen
Kaj potrebujejo dojenčki
InnSæi

Komentiraj