Kakšne barve je materino mleko?

Čeprav je že Einstein povedal, da ne šteje vse, kar je mogoče prešteti in ni mogoče prešteti vsega, kar šteje, danes skorajda ni področja ali stvari, celo odnosov, ki bi jih ne merili, vrednotili, analizirali – vse to večinoma z željo po še (višje, hitreje, močneje, učinkoviteje). To lahko opazimo tudi pri dojenju – običajno je v ozadju želja po primerjavi. Kaj hitro spregledamo, da ni primerjave. Kot tudi ni nobenih prednosti ali slabosti dojenja. Obstajajo samo pasti umetnega hranjenja, ki je tako globoko zasidrano, da jih ne opazimo več!

Ne zgolj za posameznike, matere, otroke, družine, države, ampak človeštvo. Zadeva ima širše razsežnosti – tudi za naš dom gre, ta planet, ljubo mater Zemljo. Kakšno zvezo ima to z dojenjem?

Pojdimo po vrsti. Pogosto slišimo, da je dojenje najboljše za dojenčke. Kako ne bi bilo, saj je to edini način, kako poskrbeti za človeškega mladiča. Številni ljudje vedo tudi, da je dojenje pomembno za zdravje mater. Vendarle se zelo malo ljudi zaveda pomembnosti dojenja za okolje – varovanje življenja.

Materino mleko je videti belo, vendar je v resnici “zeleno”. Občasno slišimo razprave o tem, kako na okolje vplivajo pralne plenice v primerjavi s tistimi za enkratno uporabo, vendar je to kaplja v morje, če primerjamo, kako na okolje vpliva dojenje v primerjavi z umetnim hranjenjem.

Materino mleko je varno za okolje – neuporaba le-tega pa zapravljanje dragocenega vira!

Materino mleko je eno redkih živil, ki se tvori in pretaka brez kakršnegakoli onesnaženja, nepotrebne embalaže ali odpadkov, medtem ko proizvodnja, promet in priprava adaptiranega mleka ter stekleničk zahtevajo ogromne količine vode, goriva, stekla, plastike in gume – in ustvarjajo ogromne količine smeti.

Popolni naravni obnovljivi vir

Dojenje in materino mleko sta nepogrešljiva za zdravje mater in otrok, poleg tega pa tudi dragocen obnovljivi vir, ki ga pogosto spregledamo. Že sama ideja, da bi materino mleko lahko nadomestili z umetnim nadomestkom, je primerljiva z zamislijo, da bi dializni stroj lahko nadomestil ledvice.

Dializne naprave in umetno mleko lahko rešijo življenja, toda to je tudi vse. Da bi jih uporabljali namesto naravnih originalov … Zaenkrat najbrž še nihče ni predlagal, da ledvice morda niso sposobne odpravljanja odpadnih snovi iz telesa, medtem ko je umetno mleko kar naprej ponujeno kot primerljiva alternativa za materino mleko. Čeprav raziskave nedvoumno kažejo, da je nedojenje povezano s tveganji za otrokovo in materino zdravje, pa se uporaba umetnega mleka spodbuja še naprej.

Spodkopavanje dojenja vodi v uničevanje

Po besedah Andrewa Radforda je spodkopavanje dojenja uničevanje naravnega vira in bi ga bilo treba obravnavati kot krčenje deževnega pragozda ali prekomerni ribolov v morjih in rekah (Ecological Impact of Bottle Feeding, 1991).

Več umetno hranjenih otrok pomeni več krčenja gozdov, erozije tal, onesnaževanja, podnebnih sprememb in zapravljanja virov, medtem ko je dojenje popolni naravni obnovljivi vir, ki preprečuje druge oblike škode za okolje, npr. v obliki odpadnega materiala in povečanega prebivalstva.


Mati svoje potrebe podredi otrokovemu preživetju. V naši kulturi, kjer so vredne predvsem stvari, ne pa odnosi, je pogosto potrebno precej poguma in vztrajnosti, da materi uspe vzpostaviti dojenje in negovati to posebno, ljubečo vez z otrokom.  


Izgubljamo vsi!

Materino mleko je nacionalni vir, katerega izguba ni le ekonomsko breme za revnejše družine, temveč zapravljanje obstoječe neprecenljive otroške hrane, preizkušene skozi tisočletja, ki jo zamenjujejo z drugo hrano, običajno na osnovi kravjega mleka. Poleg izgube, ki jo lahko merimo z denarjem, izgubljamo tudi neprecenljivo: zdravje mater in otrok, naših zanamcev in zapravljamo neobnovljive vire in uničujemo naš edini dom: planet Zemljo.

Medtem ko se hrana draži, glede na stopnjo samooskrbe pa utegne biti v prihodnosti tudi preskrba vprašljiva, bi veljalo premisliti, kaj lahko ukrenemo, da vsaj tisti najmlajši ne bodo lačni.

Koliko slovenskih dojenčkov gre lačnih spat?

Vemo, da gre tudi pri nas lačen spat marsikateri otrok in da nekatere matere nimajo dovolj denarja, da bi kupile ustrezne količine adaptiranega mleka, zato ga redčijo z vodo. Žalostno je, da je dojenje še vedno bolj razširjeno med bolj izobraženimi ženskami z višjim socialno-ekonomskim statusom, medtem ko so ranljivi pari mama–otrok z dna družbe prezrti. Pomoč v obliki paketov, ki vsebujejo tudi umetno hrano, je zgolj gašenje požara. Z dostopno, pravočasno in strokovno pomočjo bi lahko rešili marsikateri problem, saj nedojeni otroci in nedoječe matere kratko- in dolgoročno med drugim pomenijo večjo obremenitev zdravstvene blagajne.

Kaj potrebuje doječa mati?

Prsi, naročje in dojenčka. Mati namreč tvori toliko mleka, kot ga potrebuje otrok. Na količino mleka vpliva pogostost aktivnega sesanja, ne materin vnos hrane. Ženske za tvorjenje mleka potrebujejo le malo dodatne energije, ki jo pogosto črpajo iz nakopičenega maščevja – po drugi strani pa celo podhranjene matere lahko tvorijo dovolj kakovostnega mleka za dojenčka. Povprečen dojenček v prvih šestih mesecih ne potrebuje dodatne hrane.

Strupene snovi v materinem mleku

Materino mleko je pogosto omalovaževano zaradi prisotnosti okoljskih strupenih snovi. To je jasen znak, da je treba onesnaževanje okolja obravnavati resneje. Umetno hranjenje ni rešitev! Pravzaprav umetno hranjenje posredno ali neposredno še bolj uničuje okolje. In ne nazadnje: poleg tveganj za zdravje in varnost ter negativnega vpliva na gospodarstvo so nadomestki materinega mleka tudi sami prav tako kontaminirani.

Umetno mleko se lahko onesnaži že v proizvodnem procesu. V preteklosti so bile številne serije odpoklicane zaradi onesnaženja s snovmi, kot so delci stekla in kovine ter salmonelo in drugimi bakterijami. V nekaterih vzorcih so odkrili tudi ftalate, kemikalijo, ki se uporablja v proizvodnji plastike, in glivični toksin aflatoksin, ki povzroča raka. Adaptirano mleko lahko vsebuje tudi visoke vrednosti kovin, vključno z aluminijem, manganom, kadmijem in svincem. Številne sestavine, kot so bombaževo olje, sončnično olje in goveji loj, so verjetno kontaminirane z dioksini, pesticidi ali drugimi škodljivimi snovmi.

Umetno mleko na osnovi soje lahko vsebuje veliko fitoestrogenov, zato nekateri znanstveniki prodajo tovrstnega mleka celo odsvetujejo, med drugim pa vsebuje tudi znatno višje koncentracije aluminija kot umetno mleko na osnovi kravjega. Umetno hranjeni otroci lahko zaužijejo tudi 1.000-krat več aluminija kot dojeni otroci. Sojino mleko ne vsebuje laktoze, glavnega goriva za možgane.

Proizvodnja mleka uničuje zemljo ter onesnažuje vodo in zrak

Nadomeščanje materinega mleka s kravjim (glavna sestavina umetnega mleka) uničuje vodo, zemljo in zrak. Kravji gnoj in urin onesnažujeta reke in podtalnico, medtem nitratna gnojila, ki se uporabljajo za pridelovanje krme za krave, pronicajo v reke in vode. S kravjimi vetrovi se v ozračje izpušča metan, ki prispeva k uničevanju ozonskega plašča. Pašniki pogosto nastanejo s krčenjem gozdov, kar povzroča erozijo tal in siromaši zemljo.

Umetno hranjenje ustvarja odpadke in porablja dragocene vire

Zaradi umetnega hranjenja zavržemo ogromno pločevink, plastične in papirnate embalaže. Vendar samo umetno mleko ni edini problem. Za izdelavo stekleničk in cucljev so potrebni plastika, steklo, guma, in silikon – proizvodnja teh materialov pa zahteva veliko virov; končnih izdelkov žal ni mogoče vedno reciklirati. Pri proizvodnji, distribuciji in odstranjevanju prihaja do onesnaževanja. Posebej zaskrbljujoča je proizvodnja plastike, saj je večinoma izdelana iz nafte, ključnega vira, proizvodnja katerega prav tako onesnažuje okolje. Plastika je praktično neuničljiva (tudi biološko razgradljiva plastika, saj zaradi vsebnosti organskega elementa razpade na zelo majhne plastične delce). Še najbolje je, če plastiko recikliramo. Pri sežigu se namreč izločajo dioksini in druge strupene snovi.

Umetno hranjenje pomeni več tamponov, vložkov in plenic

Količina materinega mleka je vedno ravno pravšnja, sestava povsem prilagojena otrokovim potrebam in absorpcija učinkovitejša, zato dojeni otroci izločajo manj in pogosto potrebujejo manj pleničk.

Večina doječih mater nima menstruacije in zato ne potrebuje vložkov ali tamponov. Tako ni potrebe po vlaknih, beljenju, pakiranju, transportu in odstranjevanju. Če je otrok prvih šest mesecev izključno in neomejeno dojen pred uvajanjem goste hrane, če z dojenjem nadaljujemo tudi v drugem letu, bo povprečna ženska dobila menstruacijo šele, ko bo otrok star vsaj 14 mesecev.

V Veliki Britaniji na primer ženska z menstruacijo letno porabi od 286 do 358 vložkov ali tamponov. Večino jih odplaknejo v stranišče. Okoli polovica se jih sprosti neobdelanih v morje, kjer se tamponi razgrajujejo šest mesecev, vložki pa bistveno dlje. Plastične obloge na vložkih se ne razgradijo. Prišteti moramo še obremenjevanje okolja zaradi proizvodnje, kemičnih procesov in transporta. Poleg tega vse to konča kot odpadni material, večino zavržemo na odlagališča (nevarnost pronicanja v tla in podtalnico) ali jih sežgemo (vir dioksinov). Nekatere matere v zahodnem svetu so se odločile, da zaradi dioksinov v materinem mleku ne bodo dojile – po drugi strani pa ravno odločitev za umetno hranjenje privede do povečanega tvorjenja dioksinov.

Dojenje prepreči več spočetij kot vse oblike kontracepcije skupaj!

Na svetovni ravni je dojenje bolj učinkovita metoda kontracepcije kot kombinacija vseh ostalih metod, obenem pa ne obremenjuje proračuna ali zdravja ženske. Če je otrok mlajši od šestih mesecev in se izključno doji, med podoji podnevi ne minejo več kot štiri ure, ponoči pa šest, nima dude, dodatka in ne uživa druge hrane, mati pa nima menstruacije, je laktacijska amenoreja enako zanesljiva kot kontracepcijske tablete. Neplodnost zaradi dojenja pa naravno povečuje razmik med rojstvi.

Kako to, da je umetno hranjenje v porastu?

Prodaja umetnega mleka oz. nadomestkov materinega mleka je več deset milijarde evrov vreden posel z ogromnim proračunom za oglaševanje. Tako po vsem svetu prepričujejo ženske, da je dojenčke bolje in bolj praktično nahraniti po steklenički. Kljub temu, da obstaja Kodeks o trženju nadomestkov materinega mleka, je v ospredju predvsem interes po lahkem zaslužku, čeprav v škodo večine človeštva. Zelo agresivno trženje umetnega mleka se odvija predvsem v državah v razvoju, kjer številke umetno hranjenih otrok močno naraščajo. Koliko družin bo zato pahnjenih v še večjo bedo, koliko otrok bo umrlo zaradi bolezni ali podhranjenosti, ker starši morda ne bodo mogli kupiti zadostnih količin ali pa ne bodo imeli dostopa do neoporečne vode, ne zanima skoraj nikogar. Važni so prihodki, številke.

Pamet v roke in jezik za zobe!

Kaj nam koristijo vse te raziskave, podatki, številke? Brez zdrave pameti ostajajo samo številke. Ne izgovarjajmo se na politiko, sistem. Raje se vprašajmo, kaj lahko storimo sami. Vsak od nas. Če že ne (z)moremo, znamo pomagati, vsaj škode ne povzročajmo – četudi le z morda na videz nedolžnimi pripombami, ki spodkopavajo dojenje ali samozaupanje doječih mamic. Včasih je molk zlato.
 
Viri:
Michels L., D. Mother Nature Loves Breastmilk
Radford, A. The Ecological Impact of Bottlefeeding, 1991
INFACT Canada: Breastmilk: the perfect renewable resource
Natural Resources Defense Council: Benefits of Breastfeeding, Chemical Pollution and Mother’s Milk

Komentiraj