Komu mar dojenje?

Včeraj se je začel teden dojenja in priznam, da mi gre po eni strani kar malo na živce – spet bo eno in isto:

1. Kako je dojenje super.
Dolgčas, povejte kaj novega. Povejte to mami, ki ima do krvi ranjene bradavice, ko išče pomoč, pa je večinoma deležna le tega, da ji v roke potisnejo stekleničko, nastavek, pospremljen z besedo, naj se bolj potrudi, stisne zobe in podobno. Povejte to mami, ki se trudi s pristavljanjem, otrok pa pije le po steklenički in še to s težavo. Povejte to mami, ki je naredila vse, kar je bilo v njeni moči, a ji dojenja ni uspelo vzpostaviti – poleg zbujanja občutka krivde naj ji obenem še kdo reče, da je slaba mama, ker ne doji.

2. Kako smo kot družba odgovorni za podporo pri dojenju.
In od funkcionarjev, zdravstvenih delavcev bomo ponovno slišali stare, oguljene floskule. Morda bodo pokazali še nekaj mamic pri dojenju v porodnišnici ali pa še raje v parku, ki bodo z veseljem povedale, da je dojenje normalno in da dojijo vedno in povsod.
Ne bodo pa pokazali mam, ki so jih v zdravstvenih ustanovah poslali drugam, da ne bodo vsem na očeh (saj veste, gospa, še kakšen moški bi vas lahko videl, kako tu dojko ven molite).

3. Potem bodo nakladali, koliko prednosti naj bi imelo dojenje.
Kaj res? Dojenje nima nobene prednosti. Obstajajo samo tveganja zaradi nedojenja – za otroka, mamo, njuno kratko- in dolgoročno zdravje, za celo družino in družbo.

4. Spet bodo tu floskule o dojenju in trajnostnem razvoju.
Kaj pa pomeni trajnostno? Morda bo v zdravstvenih ustanovah kot v posmeh visel še kakšen poster o dojenju več, v praksi pa se ne bo spremenilo nič:

a) Povsod promocijsko gradivo in logotipi proizvajalcev adaptiranega mleka in drugih izdelkov, ki spodkopavajo dojenje; ne bodimo naivni: to je milijardni posel z ogromnim proračunom za oglaševanje.

b) V porodnišnicah bodo še naprej brezumno kontrolno tehtali podoje in ustrahovali matere z dodatkom.

c) Večino zdravstvenih delavcev bodo še naprej zanimali le grami (čeprav pogosto otrok še stehtajo ne pravilno, o tem kdaj drugič) – nihče pa z mamo ne bo sedel, jo pomiril, opazoval, kako in ali otrok lepo sesa, jo povprašal, koliko otročiček kaka, lula, kako mu gre … Še naprej bomo številke na tekočem traku. Ja, otroci so naše največje bogastvo.

d) V šolah za starše bodo še naprej dajali tehnične napotke o dojenju in predstavljali koristi dojenja, kot da to kaj v pomoč mami, ki rodi nedonošenčka ali bolnega otroka in jo odslovijo, naj gre domov, ker ni dovolj postelj in ker »itak ne more nič«, razen da je v napoto.

5. Spet bomo poslušali bluz o 98 ali skoraj 100 % iniciaciji dojenja,
kot da je to kakšen merodajen podatek. Kaj pa to v praksi sploh pomeni? Iniciacija dojenja je, da mamica poskusi z dojenjem. Se pravi, da ima mati dojenčka enkrat na prsih – in to je to.
Kakšen je delež izključno dojenih otrok, tega ne ve nihče. Zaenkrat.

6. So torej vsa ta frustrirajoča dejstva razlog za slabo voljo? Bom tako, kot je pri nas v navadi, samo vse skritizirala, potem pa obstala križem rok?
Nikakor ne.
Podpora in zaupanje ter uspehi mam, za katere si upam trditi, da stojijo za mano, mi daje veter v jadra, zato ostajam, vztrajam. Zaupanje prinaša odgovornost, da nadaljujem, širim znanje in podporo. Občutek je čudovit.

Iz srca hvala vsem za zaupanje in podporo!

Komentiraj