Materinstvo v številkah – materinstvo v krizi

Upam si trditi, da so številke v materinstvu običajno pot v pogubo.

Zakaj? Takoj ko v materinstvu začnemo operirati s številkami, prej ali slej pride do krize, ker potem samo še primerjamo, računamo, študiramo, merimo, beležimo in običajno nas to spravlja samo še v večjo stisko. Pozabimo na številke!

Ni naključje, da nekaterim številke delajo preglavice še dolgo po porodu – narava nam je hotela samo pomagati, da se ne bi toliko obremenjevale s tem, kar ni pomembno, ali pa z vsem, česar ne moremo spremeniti. Na primer … Kateri dan je že danes? Haha …

Nehajmo gledati na uro, kolikokrat se otrok zbudi, nehajmo šteti, kolikokrat se je dojil ponoči – ker zato ne bomo nič bolje spale in se otrok ne bo nič manjkrat zbujal.

Če sosedin dojenček že od x meseca prespi šest ur v kosu – je zato ona boljša mama? Ima zato kakšne posebne zasluge? Sem jaz slaba mama oz. gotovo delam kaj narobe, da se moj otrok kar naprej zbuja? Ne. Ne domišljajmo si, da smo mame tako vsemogočne – no, saj na nek način smo, pa vendar. Pri tem, koliko otrok spi, pa res ni ne krivde ne zaslug.

Predlagam torej, da nehamo operirati s številkami. Da delamo po občutku. Nehajmo se primerjati! Materinstvo ni tekma!

Se da materinstvo izmeriti z mililitri?

Če želimo, da bi teklo več mleka, mora teči manj solz. (In krvi. Če bi videli toliko krvavečih, napol manjkajočih bradavic kot jaz, bi … Ne vem, kaj bi. Najbrž ne bi mogli verjeti, kaj vse mame zdržijo!)

Ali pa tisti nasvet, ki nikakor noče izumreti: Gospa, kupite črpalko in preverite, koliko mleka imate.
Namesto da bi končno nekdo opazil, kako se mama trudi, kaj vse naredi – četudi ji ne uspe postoriti drugega, kot da »samo« doji: Gospa, poglejte svojega krasnega otročička, kako je zadovoljen, kako super kaka in lula, bravo!

Se da izmeriti težo, ki pade na materino dušo pod bremenom skrbi?

Na primer zaradi tehtanja podojev. Edina posledica tega brezglavega tehtanja je mati na robu živčnega zloma. Neskončno zaskrbljena, prestrašena mati. Kako naj bo potem otrok v redu? Kako naj taka družina uživa v skupnih trenutkih?

In potem tiste nesrečne prelomnice – kaj naj bi bilo pri toliko in toliko mesecih. Že kaj kravice pase? Se še vedno samo doji? Že hodi? Je priden? Spite? Joj, a vaša je pa samo po rokah?

Odločitve iz strahu ali ljubezni?

Najhujše so tiste manipulacije, zaradi katerih se mame odločamo na osnovi strahu. Običajno tistega, da bo otročičku kaj manjkalo. Zato naredimo, kupimo marsikaj, za kar se sčasoma izkaže, da ni bilo najbolj modro. Ali na primer začnemo prezgodaj uvajati gosto hrano. Namesto prijetnih obedov se snidenja za mizo sprevržejo v boj. In spet tiste nesrečne primerjave, kaj vse že pridno papa Luka.

Namesto da bi sebi kupile boljšo hrano ali preprosto kaj za dušo, pričnemo kupovati kašice v ličnih kozarčkih, prepričane, da doma same gotovo ne bi mogle pripraviti tako uravnoteženega in za povrhu še tako bio obroka.

Ah. Vse smo ali smo bile tam. Se najdemo, kajne?

Kolikokrat se nam je zgodilo, da nam je kdo rekel kaj lepega? Upam si trditi, da premalokrat. In zato se moramo same zavedati, da je tisti rek – namreč da roka, ki ziblje zibelko, ziblje svet – še kako resničen. Me smo tiste.

Materinstvo je neskončno. Nedokončana zgodba, dokler bomo žive. Nepopisno lepo in neznansko naporno. Brezmejno testiranje meja. Nešteto situacij, ko v sebi odkrijemo neskončno moči, za katero morda sploh nismo vedele, da jo imamo. Zmoremo. Matere smo najtrpežnejša bitja na tem svetu. Zato prosim, ne tlačimo se v številke in povprečja, ker to nismo.

Ne dovolimo, da nam vzamejo intuicijo, tisti občutek, materinski instinkt. Instinkt je veliko močnejši od razuma. Presega številke, prekaša povprečja. Je tukaj in zdaj, hitrejši od misli.

Materinstvo je v resnici ena sama velika priložnost, da smo bolj pri sebi, bolj pri stvari. Bolj v trenutku. Otroci nas vabijo na čudovito pot. Če se ne predamo, nikoli ne izvemo, kaj zmoremo. In zmoremo veliko več, kot si drznemo upati, sanjati.

Zato: pamet v roke, opremimo se z znanjem in informacijami, da bomo lažje sledile srcu. Da bomo šle svojo pot, si bolj zaupale in si več upale. Drage mame, vse dobro!

Komentiraj