Učenje spanja – ali nežne metode res obstajajo?

Ko smo spanja lačni, smo »ful drugačni«, kajne? Izčrpani se oprimemo vsake rešilne bilke, ki obeta več spanja. Nasvet, naj pustimo otroka jokati in se bo že naučil sam zaspati, na srečo slišimo vedno redkeje in je danes za večino staršev nesprejemljiv.

Kaj nam torej preostane? Ali to pomeni, da moramo potrpeti in počakati, da dete zraste? Ali pa obstajajo mehkejše, nežnejše metode, kako dojenčka naučiti samega (za)spati brez joka?

Volk v ovčji koži

Žal se za na videz prijaznimi metodami pogosto skriva volk v ovčji koži. Običajno gre le za katero od izpeljank klasične Ferberjeve* metode, pri čemer bistvo ostaja enako: gre za vedenjske ukrepe, katerih namen je, otroke in malčke »odvaditi« od prirojenih potreb.

Potrebe prerastemo, ko smo za to razvojno pripravljeni, zato se jih ne moremo preprosto »odvaditi«. »Treniranje«, »učenje« spanja je zgolj način »programiranja« otroka, ki ignorira oz. »povozi« otrokove potrebe.

Kako prepoznati na videz »mehke« metode »učenja« spanja?

  • Predpostavljajo, da se otroci lahko naučijo oz. zmorejo ali morajo (za)spati brez spremstva.
  • Obljubljajo načrt za učenje spanja, ki naj bi staršem pomagal, da otroku glede na njegovo starost in potrebe pomagajo razviti »dobre spalne navade«.
  • Med sprejemljive pripomočke za uspavanje uvrščajo npr. dudo, ninico, projektor, pojoče zvezdice, oblačilo, ki diši po materi, medtem ko tradicionalni, naravni načini uspavanja, stari kot človeštvo, npr. uspavanje z dojenjem, nošenjem, pestovanjem, crkljanjem ipd. ni zaželeno.
  • Izhajajo iz tega, da ima otrok, ki pri X mesecih še vedno potrebuje pomoč pri uspavanju ali se več kot X-krat na noč zbudi, »težave s spanjem«.
  • Namigujejo, da so starši s svojim »neustreznim« ravnanjem sami odgovorni za domnevne »težave« s spanjem.
  • Priporočajo, naj starši ignorirajo dojenčkov jok in naj z dojenčkom ne vzpostavljajo očesnega ali telesnega stika (naj ga nikakor ne dvignejo ali vzamejo k sebi), čeprav so v istem prostoru.
  • Svetujejo, da je treba omejiti dojenje ali otroka odstaviti (pa bo spal celo noč).
  • Zatrjujejo, da dojenček, ki joče v svoji posteljici, ni v stiski, temveč le »protestira«.
  • Opominjajo starše, da nikakor ne smejo popuščati in morajo biti vedno dosledni.
  • Priporočajo, naj dojenček spi le v svoji posteljici in naj ga starši ne vzamejo k sebi.
  • Inscenirajo »učenje« spanja kot boj za premoč in test doslednega starševstva.
  • Trdijo, da je za dojenčka koristno, če bi se naučil sam (za)spati – češ da naj bi bil potem bolj npr. sproščen, srečnejši ali bolj zdrav.

Povezani z otrokom, a obsojeni na neprespanost?

Ali to pomeni, da starši, ki želijo negovati vez z otrokom in zadovoljiti njegove potrebe tudi ponoči, nimajo druge izbire, kot da so vedno bolj neprespani? Nikakor ne. Številne matere in družine dokazujejo, da z nekaj iznajdljivosti obstaja mnogo načinov, kako se prav vsi družinski člani lahko dobro naspijo.

Starši – brez krivde, a tudi brez zaslug

Enega samega recepta ni, saj so tako kot odrasli tudi dojenčki različni. Medtem ko za nekatere starši ponoči sploh ne vedo, da jih imajo in zaspijo ne glede na dogajanje v okolici, pa se drugi dojenčki prebujajo. Nekateri v predvidljivih daljših intervalih, drugi kar naprej. Ali jih je težko uspavati. Ali uspavanje traja celo večnost. Ali so neodložljivi. Ali … Kolikor dojenčkov, toliko zgodb.

»Starši niso krivi, da se otrok zbuja. Za to, da prespi celo noč, pa tudi nimajo zaslug,« pravi moja prijateljica in kolegica, svetovalka za dojenje ter izkušena mama štirih otrok Mateja Kropec Šega. Otroka sprejmemo, kakršen je in se sproti odločamo, katera rešitev je v dani situaciji najustreznejša.

V znanju je moč

Da boste lažje (pre)živeli, se je vredno podpreti z znanjem in idejami slovenskih staršev, ki jih najdete v knjigi Spanje z dojenčkom ali na katerem od predavanj za starše z dojenčki.
***

Sorodne vsebine:
Ali otroka lahko naučimo zaspati
Spanje v družinski postelji
Spanje dojenčka: 3 največje skrbi naših staršev
Kako skupno spanje vpliva na otroka
Kako skupno spanje vpliva na odnos s partnerjem
Utrujen, vendar buden
***

*dr. Richard Ferber, ameriški pediater in zagovornik teorije uspavanja z izjokavanjem iz leta 1985, trdil je, da je treba otroka pustiti jokati, ker se bo sicer razvadil  in se mora v posteljici navaditi umiriti sam.

***
Prispevek temelji na: https://www.nora-imlau.de/sanftes-schlaftraining-gibt-es-das/

Komentiraj