Spalna regresija pri dojenčku

Kaj je spalna regresija? Je učenje spanja koristno za dojenčka? Spanje dojenčka – ko tisočletja stari, preizkušeni načini uspavanja niso več dovolj dobri …

 

Beseda regresija pomeni vračanje na nižjo razvojno stopnjo, nazadovanje. Spalna regresija pri dojenčku naj bi pomenila, da je dojenček že »dobro« spal več ur v kosu, ko se nenadoma – običajno pri razvojnih mejnikih – začne prebujati pogosteje.

Tako kot marsikaj, kar je staro kot človeštvo, je tudi ta naravni pojav dobil ime – pravzaprav je bil označen kot problem, iz katerega so t.i. sleep coachi z instant rešitvami za več spanja naredili dober biznis.

Ali dojenček res nazaduje?

Že sam izraz »spalna regresija« kaže, da t.i. strokovnjaki, ki o tem poučujejo starše, ignorirajo dojenčkov razvoj in potrebe, sicer tega pojava ne bi tako poimenovali. Naravno je, da gre človek v svojem razvoju skozi številne prehode. Da se včasih umakne, poišče občutek varnosti, da lahko naredi korak naprej – navidezno se morda res lahko zdi, da je napravil korak nazaj.

Spanje dojenčka – pogled iz perspektive

Ker je bolj od znanja pomembno razumevanje, se vrnimo na začetek oz. si vse skupaj oglejmo iz širše perspektive. Človeški mladiček se rodi najbolj nebogljen od vseh sesalcev. Rodi se s 25 % mase odraslih možganov (za primerjavo: naši opičji »sorodniki« pa s 50 %). Materino telo je dojenčkovo naravno okolje. Da lahko raste in se razvija, dojenček potrebuje občutek varnosti, dotik, bližinopodnevi in ponoči vse to dobi v materinem naročju. Človeški mladički niso ustvarjeni, da bi samo jedli in spali nekam odloženi. Človek je po naravi dojenčke in nošenček – za oboje je potreben tesen stik.

Ko pričakovanja trčijo z realnostjo

Številni starši priznavajo, da so po rojstvu otroka doživeli pravi šok, saj so si življenje z dojenčkom predstavljali čisto drugače – oz. si ga pravzaprav sploh niso. Skratka: niti v sanjah si niso mislili, da so dojenčkove potrebe po tesnem stiku tako intenzivne in ponoči niso nič manjše kot podnevi.

Otrokova prva leta so razburljiva

Iz majhne pikice je v devetih mesecih na varnem, obdan s toplo tekočino zrasel cel otročiček – naravno je, da se življenju izven maternice prilagaja bistveno dlje kot le nekaj ur ali tednov. Kako hitro raste, koliko se mu dogaja! Sploh prvo leto je izjemno razburljivo – pri približno treh mesecih drži pokonci glavico, pri šestih mesecih sedi in začne okušati prve grižljaje goste hrane, pri devetih mesecih se začne plaziti in pri enem letu shodi – končno obvlada gravitacijo. Kaj vse se nauči, osvoji, zmore! Noči so odraz dneva in celo odrasli, ko se nam veliko dogaja, lahko bolj nemirno spimo. Še odrasli se radi stisnemo, kajne?

Se kdaj vprašate …

Zakaj dojenčkov ne učimo hoditi? Verjetno nikomur ne pade na pamet, da bi se lotil česa takega. Saj vendar vemo: če ima otrok priložnost, bo shodil – in to sam od sebe. Si predstavljate, da bi otroka učili hoditi? Koliko frustracij bi bilo na obeh straneh, koliko stisk in joka. Zakaj ne moremo tudi pri spanju sprejeti, da bo otrok napravil korak naprej, ko bo za to razvojno pripravljen, ko pride čas?

Ste že kdaj slišali za prehranjevalno regresijo?

Saj veste, ko otrok že uživa gosto hrano in npr. zaradi bolezni za nekaj časa preide na izključno dojenje. Zakaj temu ne rečemo prehranska regresija, saj je to vendarle enako kot pri spanju, kajne? Vemo, da je to normalen pojav, ki se bo uredil sam od sebe, ko si bo otrok dovolj opomogel. Je treba še kaj dodati? (Razen tega, da je to idejo o prehranjevalni regresiji prispevala moja prijateljica, izkušena mama in svetovalka za dojenje Mateja Kropec Šega.)

Vsak otrok se lahko nauči spati …

Številni priročniki in »strokovnjaki« trdijo, da vsakega otroka lahko naučimo (za)spati. Neprespani starši so lahek plen svetovalk za spanje, ki na obljubljajo kvazi individualizirano rešitev. Le vprašalnik je treba izpolniti in se potem dosledno držati nasvetov – treba je le vztrajati brez popuščanja.

Večinoma sledijo nasveti, lepo zapakirane variante Ferberjeve metode, ki dojenčku odrekajo, kar mu pripada. To dostikrat opravičujejo s tem, da človek za razliko od preteklosti ne živi več v razširjenih družinah ali skupnostih, kjer bi bila skrb za otroke deljena med več ljudi – da so danes mamice same za vse in morajo preživeti. Naspana mama pa je boljša mama. Seveda.

Povsem pa prezrejo, da se potrebe naših dojenčkov in malčkov skozi tisočletja niso kaj dosti spremenile in da je materi naravi malo mar, v kakšnih družinah ali skupnostih živimo. Torej so vse te instant rešitve na račun otroka. Ali je to prav?

Ali nismo kot odrasli, odgovorni ljudje, ki si želimo vzgojiti zdrave, sočutne, odgovorne odrasle, dolžni storiti vse, kar je v naši moči, da poskrbimo za potrebe naših najmlajših, najranljivejših?

Nadomestiti asociacije?

Marsikatera svetovalka za spanje dojenčkov materam predlaga, naj otroka nikakor ne uspavajo (nazaj) z dojenjem ali hranjenjem po steklenički ker bo razvil napačne asociacije. No, mimogrede: za to trditev ni nobenega dokaza.

Pogosto slišimo, da je treba dojenčka uspavati na drug način. Kaj torej preostane? Dojenčku lahko ponudimo dudo ali ninico (vse to je nadomestek za mamico) ali pa naj otroka nazaj uspava oče.

Če izhajamo iz prakse, se takšni poskusi v številnih primerih končajo tako, da je pokonci cela družina in da mama porabi ogromno energije in časa, da vznemirjenega dojenčka umiri in uspava. Ko dojenček naposled le zaspi, je kljub hudi utrujenosti običajno še vedno tako razburjena, da rabi dlje časa, da še sama zaspi nazaj.

Ali pa lahko mamica ubere drugo pot – da dojenčku odreče dojenje ali stekleničko in bo ta jokal. Nekateri dojenčki se sicer uspavajo nazaj, če jih stisnemo k sebi, pobožamo ipd., številni pa ne. T.i. strokovnjaki za spanje pojasnjujejo, da otrok izraža svoj protest z jokom, do česar ima pravico in moramo to pač sprejeti, vztrajati. Res?

Kako krivično!

Ali ni to samo en nebogljen obupan mali človek, ki ne more razumeti, zakaj je mamica tam in ga ne pristavi? Se ne odzove na njegovo potrebo? Potreba po dojenju ni razvada ali navada. Je potreba. Potrebe prerastemo, ko smo za to pripravljeni. Torej je posledica upoštevanja takšnih nasvetov predvsem ena: rušenje vezi zaupanja med otrokom in staršem.

Za kakšno ceno?

Te »mehke« metode učenja spanja pa staršev ne stanejo drago zgolj s finančnega vidika – so tudi moralno in etično sporne. Neprespane noči minejo – izgubljeno zaupanje pa je izgubljeno za zmeraj, zato razmislek o naših prioritetah ne bo odveč.

Kaj nam torej ostane?

Ali to pomeni, da naj se preprosto sprijaznimo in neprespani, sitni čakamo na boljše čase? Ne. Res je, da so mamice veliko same in materinstvo ne bi smelo biti samotno, pa vendar. Številne matere dokazujejo, da se je tudi z dojenčkom mogoče dobro naspati.

Morda vas utegnejo zanimati tudi sorodne vsebine:
Vsak otrok se lahko nauči spati
Učenje spanja – ali nežne metode res obstajajo?
Kaj v resnici potrebuje dojenček?
Ninice, dude, stekleničke …
Bo moj otrok razvajen?

Komentiraj