Spanje in uspavanje dojenčka

Uspavanje brez joka Kako iz začaranega kroga neprespanosti? Zakaj se moj otrok zbuja in kdaj bo prespal celo noč? Nočno dojenje in spanje Kje naj spi otrok? Družinska postelja – ja ali ne? Je uspavanje na prsih škodljivo? Smrt v zibelki (SIDS) Spanje in razvoj možganov Praktični nasveti za umirjanje in uspavanje Je skupno spanje škodljivo? Otrok v postelji in partnerstvo Učenje spanja Spalna regresija pri dojenčku Prijave: alenka@rumina.si Vaša investicija: 12,- € -50 % popust pri nakupu knjige Spanje z...

Spalna regresija pri dojenčku

Kaj je spalna regresija? Je učenje spanja koristno za dojenčka? Spanje dojenčka – ko tisočletja stari, preizkušeni načini uspavanja niso več dovolj dobri …   Beseda regresija pomeni vračanje na nižjo razvojno stopnjo, nazadovanje. Spalna regresija pri dojenčku naj bi pomenila, da je dojenček že »dobro« spal več ur v kosu, ko se nenadoma – običajno pri razvojnih mejnikih – začne prebujati pogosteje. Tako kot marsikaj, kar je staro kot človeštvo, je tudi ta naravni pojav dobil ime – pravzaprav je bil označen kot problem, iz katerega so t.i. sleep coachi z instant rešitvami za več spanja naredili dober biznis. Ali dojenček res nazaduje? Že sam izraz »spalna regresija« kaže, da t.i. strokovnjaki, ki o tem poučujejo starše, ignorirajo dojenčkov razvoj in potrebe, sicer tega pojava ne bi tako poimenovali. Naravno je, da gre človek v svojem razvoju skozi številne prehode. Da se včasih umakne, poišče občutek varnosti, da lahko naredi korak naprej – navidezno se morda res lahko zdi, da je napravil korak nazaj. Spanje dojenčka – pogled iz perspektive Ker je bolj od znanja pomembno razumevanje, se vrnimo na začetek oz. si vse skupaj oglejmo iz širše perspektive. Človeški mladiček se rodi najbolj nebogljen od vseh sesalcev. Rodi se s 25 % mase odraslih možganov (za primerjavo: naši opičji »sorodniki« pa s 50 %). Materino telo je dojenčkovo naravno okolje. Da lahko raste in se razvija, dojenček potrebuje občutek varnosti, dotik, bližino – podnevi in ponoči vse to dobi v materinem naročju. Človeški mladički niso ustvarjeni, da bi samo jedli in spali nekam odloženi. Človek je po naravi dojenčke in nošenček – za oboje je potreben tesen stik....

Učenje spanja – ali nežne metode res obstajajo?

Ko smo spanja lačni, smo »ful drugačni«, kajne? Izčrpani se oprimemo vsake rešilne bilke, ki obeta več spanja. Nasvet, naj pustimo otroka jokati in se bo že naučil sam zaspati, na srečo slišimo vedno redkeje in je danes za večino staršev nesprejemljiv. Kaj nam torej preostane? Ali to pomeni, da moramo potrpeti in počakati, da dete zraste? Ali pa obstajajo mehkejše, nežnejše metode, kako dojenčka naučiti samega (za)spati brez joka? Volk v ovčji koži Žal se za na videz prijaznimi metodami pogosto skriva volk v ovčji koži. Običajno gre le za katero od izpeljank klasične Ferberjeve* metode, pri čemer bistvo ostaja enako: gre za vedenjske ukrepe, katerih namen je, otroke in malčke »odvaditi« od prirojenih potreb. Potrebe prerastemo, ko smo za to razvojno pripravljeni, zato se jih ne moremo preprosto »odvaditi«. »Treniranje«, »učenje« spanja je zgolj način »programiranja« otroka, ki ignorira oz. »povozi« otrokove potrebe. Kako prepoznati na videz »mehke« metode »učenja« spanja? Predpostavljajo, da se otroci lahko naučijo oz. zmorejo ali morajo (za)spati brez spremstva. Obljubljajo načrt za učenje spanja, ki naj bi staršem pomagal, da otroku glede na njegovo starost in potrebe pomagajo razviti »dobre spalne navade«. Med sprejemljive pripomočke za uspavanje uvrščajo npr. dudo, ninico, projektor, pojoče zvezdice, oblačilo, ki diši po materi, medtem ko tradicionalni, naravni načini uspavanja, stari kot človeštvo, npr. uspavanje z dojenjem, nošenjem, pestovanjem, crkljanjem ipd. ni zaželeno. Izhajajo iz tega, da ima otrok, ki pri X mesecih še vedno potrebuje pomoč pri uspavanju ali se več kot X-krat na noč zbudi, »težave s spanjem«. Namigujejo, da so starši s svojim »neustreznim« ravnanjem sami odgovorni za domnevne »težave« s spanjem. Priporočajo, naj starši ignorirajo...

Utrujen, vendar buden

Najbrž vsi starši poznamo nasvet, naj dojenčka že od samega začetka utrujenega, vendar še budnega položimo v posteljico, da se bo naučil sam zaspati in se ne bo navadil zaspati samo z našo pomočjo. S tem naj bi starši postavili temelj dobrega spanja, medtem ko naj bi uspavanje z zibanjem, nošenjem in dojenjem oviralo otroka pri učenju samostojnega spanja. Ali to drži? Ne. Seveda obstajajo otroci, ki sami zaspijo. Večina dojenčkov pa pri uspavanju potrebuje dotik in bližino, kar je normalno in naravno. Kaj se običajno zgodi, če dojenčka še budnega, vendar utrujenega položimo v posteljico? Joka, ker potrebuje bližino in občutek varnosti. To ni razvada, temveč starodavni naravni preživetveni mehanizem: dojenčki lahko zaspijo samo, če se počutijo varne, zato je logično, da najlažje zaspijo v naročju, pri dojenju, nošenju ali v zibajočem se vozičku. Otrokova potreba po uspavanju je normalna Nasvet, da se je vsem naštetim naravnim načinom uspavanja bolje odpovedati in je namesto tega bolje otročička položiti v posteljico utrujenega, vendar še budnega, se običajno ne obnese, saj večina dojenčkov samih ne more zaspati. Občutek krivde Starši, ki dobijo občutek, da je polaganje utrujenega, vendar še budnega otroka v posteljico zaželeni standard uspavanja in so pri tej metodi neuspešni, lahko začnejo dvomiti vase in se počutiti krive. Veliko frustracij izvira iz nerealnih pričakovanj o življenju z dojenčkom, ko si z raznimi metodami »učenja« malih »nespečnežev«, ki obljubljajo bolj kakovosten spanec, samo še bolj otežimo že samo po sebi naporno življenje z majhnim otrokom, namesto da bi z večjim zaupanjem vase poiskali enostavnejše rešitve in si spanje sproti organizirali tako, da bi se v dani situaciji vsi dobro naspali...

Vsak otrok se lahko nauči spati?

Spanje dojenčka je večna tema starševskih pogovorov, številnih priročnikov in člankov. Je uspavanje dojenčka res cela znanost? Preveč kompliciramo?   Zaskrbljujoče je, da je v večini priročnikov za starše, ki govorijo tudi o spanju dojenčkov, najdemo naslednje: nove platnice, stara vsebina (škodljivi nasveti) brez strokovnih referenc (osebna prepričanja avtorjev) ignoriranje bioloških potreb in zato popolnoma zgrešena izhodišča nerealna pričakovanja brez znanstvene osnove nasveti temeljijo na umetnem hranjenju, urniku, številkah (npr. predpisovanje, koliko ur naj bi otrok spal) nestrokovni, neetični, nečloveški nasveti (spodbujanje staršev, naj se ne odzovejo na otrokove potrebe) kršenje otrokovih in človekovih pravic (npr. pravice do zdravja). Naj za ilustracijo navedem le nekaj naključno izbranih odlomkov: Ko bo dojenček star tri mesece, ga boste začeli navajati na pravi red. V obdobju od treh do šestih mesecev bo psihično pripravljen, da bo vso noč prespal … Po teh metodah dojenčki spijo od sedmih zvečer do sedmih zjutraj že ob zavidljivih 8–12 tednih. V okvir za fotografije mu dajte sliko sebe, vašega partnerja, bratcev in sestric, če jih ima, da si jih bo lahko ogledoval pred spanjem … Pred spanjem dajte dojenčku igračko ali odejico, ki ga bo pomirjala – med šestim mesecem in prvim letom se večinoma navežejo na tisto, kar imajo vedno v otroški posteljici. Odvajanje od nočnih obrokov Je vaš otrok star več kot šest mesecev in ponoči še vedno pije? Pitje je v tem primeru samo neugodna navada uspavanja, ki otroku preprečuje, da bi neprekinjeno spal do jutra … … Če pa se ponoči večkrat prebudi in lahko spet zaspi samo z dojko ali s stekleničko, pitje povzroča motnjo spanja. Učenje spanja otežujejo tudi bratci ali sestrice, ki...