Tako “velik(a)”, pa se še kar doji?!

PO ROJSTVU ŽE, KASNEJE PA …

V Sloveniji dojenje do 12 mesecev velja za sprejemljivo, uveljavljeno je mnenje, da je dojenje po določeni starosti predolgo in materino mleko nima več vrednosti, dojenje malčkov v javnosti pa ni vedno sprejemljivo. O dojenju je veliko govora, poudarja se predvsem pomen dojenja takoj po otrokovem rojstvu, kasneje pa je podpora doječim materam bolj izjema kot pravilo. Tiste mamice, ki sledijo otrokovemu ritmu in se odločijo za naravno odstavljanje, so pogosto deležne neodobravanja, pritiskov, naj otroka odstavijo, ali celo šikaniranja. Vse to je posledica nevednosti, žal tudi med zdravstvenimi delavci.

V medijih se občasno polarizirajo mnenja na temo »dolgega« dojenja, izražena so številna osebna stališča invrednostne sodbe o dojenju, ki se ne ujemajo s podatki iz medicinskih, antropoloških in drugih znanstvenih študij. Seveda ima vsakdo pravico do svojega mnenja, odstrokovnjakov s področja dojenja pa se pričakuje, da bomo podali informacije na osnovi strokovnih in z dokazi podprtih dejstev.

ANKETA: LAIČNA JAVNOST BOLJ NAKLONJENA DOJENJU OD ZDRAVSTVENIH DELAVCEV

Da bi dobila vpogled v dejansko stanje v Sloveniji, sem pripravila preprost vprašalnik na to temo. Sodelovanje v anketi, ki je potekala aprila letos, je bilo prostovoljno, vprašalnik pa je zagotavljal anonimnost. Izpolnilo ga je 334 naključno izbranih oseb, od tega 211 laikov in 123 zdravstvenih delavcev, zaposlenih v slovenskih zdravstvenih domovih in bolnišnicah. Izobrazbena struktura laične populacije: 41 % anketirancev ima univerzitetno, 21 % višjo ali visoko in 28 % srednješolsko izobrazbo. Poklicna struktura zdravstvenih delavcev: 59 % medicinskih sester, 19 % babic in 11 % zdravnikov.

Na osnovi ankete je mogoče sklepati, da je slovenska laična javnost glede dojenja pogosto bolj osveščena in dojenju v javnosti bolj naklonjena kot zdravstveni delavci. Od slednjih bi pričakovali, da bodo spodbujali dojenje in nudili strokovne informacije, vendar pa se zdi, da je problem v pomanjkljivi izobrazbi na področju dojenja.

Na vprašanje, kako dolgo naj bo otrok dojen, je dobra tretjina vprašanih odgovorila, da dokler potrebe po dojenju ne preraste. Sledi odgovor 12 mesecev (četrtina vprašanih). Med zdravstvenimi delavci pa jih skoraj tretjina meni, naj bo otrok dojen 12 mesecev.

Kdaj se otrok doji predolgo? Zanimivo je, da tretjina slovenske laične javnosti meni, da se otrok v nobenem primeru ne doji predolgo, medtem ko tretjina slovenskih zdravstvenih delavcev meni, da se otrok doji predolgo, če se doji dlje kot 18 mesecev.

S trditvijo, da po določeni starosti otroka dojenje pomeni samo še »crkljanje«, sicer pa ni več koristno ne za mamo ne za otroka, škodljivo pa tudi ne, se v naši anketi strinja polovica vprašanih, od tega jih večina meni, da po starosti 12 mesecev. Zaskrbljujoče je, da je takšnega mnenja skoraj 70 % zdravstvenih delavcev.

Še bolj nenavadno je, da je 13 % zdravstvenih delavcev prepričanih, da je po določeni starosti otroka dojenje zanj oz. mater škodljivo, čeprav se večina vprašanih (82,6 %) s to trditvijo ne strinja.

KAKŠNA SO STROKOVNA PRIPOROČILA?

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Združenje kanadskih pediatrov priporočata izključno dojenje do dopolnjenega 6. meseca in ob ustrezni dopolnilni prehrani nadaljevanje do dopolnjenega drugega leta starosti in dlje, dokler to materi in otroku ustreza. Ameriška akademija družinskih zdravnikov (AAFP) pa je objavila, da dojenje po prvem letu prinaša znatne koristi tako za mater kot otroka in naj se nadaljuje, dokler to obema ustreza.

Predolgo dojenje ne obstaja, znana pa so tveganja (pre)zgodnjega odstavljanja za otrokovo in materino zdravje. Odstavljanje pred starostjo 3 let je povezano z večjo pogostostjo obolevnosti in umrljivosti. Pri nenadni popolni odstavitvi je otrok izpostavljen tveganju, da bo zbolel za nalezljivimi boleznimi, dehidraciji, podhranjenosti in psihični travmi, kot je občutek zapuščenosti.

Dojenje z naravnim odstavljanjem koristi tudi materam, saj se pri dojenju sproščajo hormoni, ki jih umirjajo in jim dajejo občutek zadovoljstva, poleg tega pa so deležne dolgoročne zaščite pred predmenopavzalnim rakom na dojki, rakom na jajčnikih in osteoporozo.

VREDNOST MAMINEGA MLEKA ZA MALČKA

Nekateri menijo, da po določeni starosti otroka materino mleko nima več vrednosti, kar nikakor ne drži! Materino mleko je za malčka pomembno tudi s stališča hranilne vrednosti: še naprej zagotavlja pomemben del kalorij, vitaminov, mineralov in zaščitnih snovi, ki otroka ščitijo pred boleznimi.

Približno po prvem letu se poveča količina pomembnih dolgoverižnih maščobnih kislin, npr. DHA, ki so kritične za rast in delovanje možganov in živčnega sistema. Čeprav doječi se malčki lahko zaužijejo manj materinega mleka, raziskave kažejo, da povečane koncentracije dolgoverižnih maščobnih kislin zagotavljajo zadosten vnos. Uživanje omenjenih maščobnih kislin je optimalno, saj se pri človeku razvoj možganov nadaljuje v zgodnjem otroštvu. S trajanjem dojenja se povečujejo tudi drugi zaščitni učinki dojenja, kot sta preprečevanje debelosti in drugih bolezni.

DOJENJE NI SAMO MLEKO!

Dojenje ni samo materino mleko. Za malčka je dojenje pomemben vir ugodja, tolažbe in stabilnosti, posebej če je v stiski, se poškoduje, je bolan, utrujen, prizadet, preplašen ali pa se znajde v novem, neznanem okolju. V času bolezni nekateri starejši dojenčki ali malčki preidejo na izključno dojenje. Poleg tega se aktiven otrok med fazami raziskovanja prek dojenja ponovno poveže z materjo. Dojenje malčka je osrečujoče in zadovoljujoče tudi za mamo, ki vidi, da zna zadostiti potrebam svojega otroka.

Nekateri menijo, da so otroci, ki se dojijo po prvem letu, bolj odvisni od matere. Številne študije so pokazale ravno nasprotno: da zadovoljevanje otrokovih čustvenih potrebspodbuja njegovo samozavest in neodvisnost.

Dopuščanje, da otrok narekuje tempo odstavljanja, je izraz zaupanja. Prispeva k otrokovi samozavesti, saj se odstavi, ko je za to razvojno pripravljen. Mati, ki se odloči za naravno odstavljanje, nikdar nima težav z nesrečnim otrokom, ki se upira njenim prizadevanjem za odstavitev.

KAKŠNO JE NARAVNO ODSTAVLJANJE?

Na vprašanje, kaj pomeni podaljšano dojenje, je večina (40,4 %) vprašanih v anketi odgovorila, da dojenje po 12 mesecih. Za razliko od medijev, kjer sta izraza podaljšano, dolgo dojenje dokaj pogosta, vendar poljubno opredeljena (npr. dojenje po 12/24 mesecih), v strokovni literaturi omenjenih izrazov ni, ker podaljšano dojenje ne obstaja. Uveljavljena sta izraza, ki se nanašata na odstavljanje: odstavljanje na otrokovo oz. materino pobudo (ang. baby-led vs. mother-led weaning).

Skladno z antropološkimi raziskavami pri človeku do naravnega odstavljanja pride med 2,5 in 7 leti starosti (Dettwyler, K. 1995).

Biološko normalna in zaželena metoda odstavljanja je, da je otroku dopuščeno, da se odstavi sam. Z odstavljanjem na otrokovo pobudo bo otrok postopoma opustil dojenje in ga bo mati podojila le, ko bo pokazal potrebo po tem. Normalno biološko odstavljanje se odziva na otrokove razvojne potrebe. S tem, ko je otroku omogočeno, da pokaže, kdaj je pripravljen za naslednjo razvojno fazo, otroka spodbuja k neodvisnosti.

Večina mater v zahodnem svetu ne pričakuje, da bo dojila malčka, vendar se preprosto sproti odziva na otrokove potrebe kot naravni del materinstva. Materin namen, da bo dojila, je edini najpomembnejši dejavnik pri odločitvi, ali in kako dolgo bo dojila. Na njen namen v zvezi z dojenjem pa vplivata predvsem odnos do sebe in samozavest terdružbena podpora. Matere, ki dojijo malčke, potrebujejo zagotovilo, da je to normalno in naravno. Čim večjo podporo ima mati pri dojenju, večja je verjetnost, da bo z dojenjem nadaljevala.

PRITISKI K ODSTAVLJANJU

Matere so nemalokrat izpostavljene kritikam, ker dojijo »tako velikega« otroka. A vsaka družba ima drugačne poglede na to, koliko je star »velik« otrok …

Dojenje v javnosti in čas odstavljanja sta močno odvisna od kulturnih norm. V kulturah, kjer prevladuje zgodnje odstavljanje, le malo ljudi sprejema naravno odstavljanje, zato je dojenje malčka v javnosti pogosto predmet posmeha, zgražanja, kritik ali celo šikaniranja.

V naši družbi je zato pogosto odstavljanje na pobudo matere (ang. mother-led weaning), pri čemer mati ne upošteva otrokovih potreb. Nekatere matere čutijo pritisk okolice ali pa so slabo informirane, zelo pogosto pa so prepričane, da morajo odstaviti otroka, ker se bodo vrnile na delo.

Običajno je pritisk s strani družinskih članov in drugih, naj mati odstavi dojenčka, bolj verjeten, ko se otrok bliža ali prekorači starost 12 mesecev, kar se ujema z ugotovitvami iz ankete. Podpora okolice se od aktivnega spodbujanja dojenja v prvih mesecih spremeni v toleriranje in ignoriranje dojenja ter nazadnje v aktivno spodbujanje odstavljanja.

ISKANJE NADOMESTKOV

Normalna potreba po dojenju je lahko prisotna več let in otroci potrebujejo nadomestek, če so odstavljeni, preden potrebo po sesanju prerastejo. Med nadomestke sodijo npr. duda, steklenička, ninica ipd., do katerih je družba zelo tolerantna in jih obravnava kot nekaj samoumevnega. Pri tem pridejo do izraza dvojna merila: nadomestki za dojenje so sprejemljivi, če pa je otrok (varno) navezan na svojo mamo, v naročju katere je tudi prek dojenja deležen vsega, kar potrebuje za normalen fizičen in duševen razvoj, pa to velja za nesprejemljivo – iz ankete je razvidno, da je v Sloveniji ta meja nekje pri 12 mesecih.

Kjer je zgodnje odstavljanje družbena norma, številne matere nevede spodbujajo odstavljanje tako, da dojenje nadomeščajo s stekleničko ali dudo. Včasih pa si mati napačno razlaga normalno vedenje pri otroku (npr. v starosti 9–12 mesecev: otrok se manjkrat želi dojiti, doji se krajši čas, med dojenjem ga več stvari zmoti) in meni, da je to znak pripravljenosti na odstavljanje. Otrok, mlajši od 12 mesecev, zaradi biološke potrebe po materinem mleku razvojno najverjetneje ni pripravljen na odstavitev.

ZAKAJ JE DOJENJE MALČKOV V JAVNOSTI TABU?

Iz ankete je razvidno, da je dojenje malčkov v javnosti še vedno tabu. Polovici vprašanih laikov se zdi dojenje v javnosti sprejemljivo le do določene starosti otroka (večina navaja mejo 12 mesecev) oz. če mati doji diskretno: da se zakrije ali umakne. Zaskrbljujoče je, da je takšnega mnenja kar72,3 % zdravstvenih delavcev, za katere bi pričakovali, da dojenje sprejemajo kot del življenja.

Morda pa problem sploh ni v (ne)poznavanju otrokovih bioloških potreb, temveč v naši kulturi in mentaliteti. V Severni Ameriki in večini Evrope javnost prsi dojema večinoma zgolj v seksualnem kontekstu, zato sklepa, da je uživanje v dojenju lahko samo spolne narave, spolni užitek z malčkom pa je nekaj nesprejemljivega, sprevrženega. V resnici pa je sprevržena družba.

Kako naj dojenje postane norma, če je nevidno? V kulturah, kjer je dojenje norma, nimajo kotičkov za dojenje, saj je dojenje del vsakdanjega življenja. Mati pri dojenju v javnosti ni deležna posebne pozornosti – če pa že, je deležna spodbude in komplimentov.

MATERE POTREBUJEJO VEČ PODPORE!

Na osnovi zbranih dejstev lahko sklepamo, da dojenje v Sloveniji ni norma. Redke matere, ki dojijo malčke – statistični podatki o tem niso na voljo, ker se evidence o tem ne zbirajo – večinoma dojijo na skrivaj ali v zavetju svojega doma, pa še tam so zaradi nevednosti pogosto tarča kritik.

Zdravstveni delavci bi morali jasno izražati svojo podporo dojenju, znati odgovoriti na njena vprašanja o dojenju in spodbujati druge družinske člane, naj podprejo doječo mater. Materam koristi tudi čustvena podpora in praktični nasveti s strani drugih doječih mater s podobnimi izkušnjami, zato bi morali bolj spodbujati ustanavljanje skupin za podporo pri dojenju.

Slovenske svetovalke za dojenje čaka še veliko dela na področju osveščanja laične in strokovne javnosti glede bioloških norm dojenja, ki je tako pomembno za dobrobit otrok, mater, družin in širše družbe.

Celotni članek o raziskavi z grafi: http://www.rumina.si/wp-content/uploads/2014/09/Predolgo-dojenje1.pdf

Članek je bil prvotno objavljen 17.6.2014 na Iskreni.net.

 

 

1 Comment

  1. Jaz sem hči dojila skoraj do tretjega leta, sin pa se pri dveh letih in pol še vedno doji. Se mi zdi, da mu predvsem po vrtcu to zelo veliko pomeni in da nekako predela dogodke tistega dne. Cuza tudi prstek in dojenje je večinoma najboljši način, da neha. Ker pa družba dojenja tako dolgo ne sprejema, se po prvem letu dojiva samo še doma. Domači so se po prvi hčeri sprijaznili s “podaljšanim” dojenjem in ga počasi celo odobravajo, saj menijo, da smo ravno zaradi dojenja ušli kar precej resnim oblikam alergij, ki jih imajo njuni bratranci. Pred otroki sem bila tudi sama mnenja, da bom dojila samo do enega leta, ampak ko sem videla, koliko otrokoma to pomeni in se malo bolje informirala o prednostih dojenja in času dojenja po svetu, sem se odločila, da bom šla preko predsodkov. In mi ni žal.:)

Trackbacks/Pingbacks

  1. Dojenje in uvajanje v vrtec | Dojenje in obporodna oskrba - […] 10. Kaj pa, če otrok nima dude, ninice, stekleničke? Varno navezan otrok (na mamico), ne potrebuje nadomestkov, kot…
  2. So dojeni malčki bolj odvisni od matere? | Rumina - […] teme: Tako velik(a), pa se še kar doji? http://www.rumina.si/tako-velika-pa-se-se-kar-doji/ Bo moj otrok razvajen? http://www.rumina.si/bo-moj-otrok-razvajen/ Ali skupno spanje otroka ovira […]

Komentiraj